Dr. Andrej Perko
Mnogim je izguba službe najhujša travma

Ko govorimo o samopreseganju, je nemogoče mimo enega njegovih prvih sistematičnih prerokov v naših logih. Jeklena samohodka po imenu Janez Rugelj je povsem mimo uradne stroke postavila sistem, ki prepriča z rezultati. Plamenico pa je potem na svoj tihi, kleni način prevzel dr. Andrej Perko, ki ga našim bralkam gotovo ni treba posebej predstavljati.

Mnogi najbrž ne vedo, da se v sklopu njegovega programa danes presega samo okrog 20 odstotkov alkoholikov. Preostali klienti so zasvojenci z drugimi substancami, psihosomatiki, nevrotiki, docela zablodeli študentje in podobno. Iz širine bazena patologije, ki jo zna program dr. Ruglja obrniti v prej neslutene višave, je hitro jasno, da lahko njegovi osnovni principi koristijo nam vsem. 



Aprila se nam obeta izid vaše nove knjige Večkrat sem ji jaz prinesel rože, kot me je ona pričakala v negližeju. V njej za slovensko javnost sistematično obnavljate sistem, ki ga je postavil vaš jekleni predhodnik. In obenem opozarjate, da je ta metoda danes družbi koristna in potrebna vsaj toliko kot v doktorjevih časih, če ne še bolj.
Seveda, dr. Rugelj je bil po marsičem tristo let pred vsemi drugimi. Sistem, ki ga je postavil, je radikalen, ampak stoodstotno uspešen.  

No, pa prav res stoodstotno?
Če se človek drži programa, stoodstotno. Seveda je ključna tudi selekcija klientov. Po socialno-andragoški metodi terapevt vzame samo tiste, ki se resnično želijo zdraviti. Ne pozabimo: osnovni program traja tri leta in na koncu je človek povsem drugačen, kot je bil prej. V resnici seveda traja program vse življenje, vse do smrti. Da se razumemo: sama abstinenca ni nič. To na krajši rok sploh ni tako zelo težko. Pravi izziv je spremeniti način življenja, kar potem samo po sebi spremeni človekovo osebnost. 

Res je, družba je pošastna, ampak na neki točki se moramo nehati izgovarjati na to dejstvo in narediti, kar je pač možno za čim bolj odlično eksistenco. 

Prej ste mi zaupali, da ste knjigo napisali tudi zato, ker je dr. Rugelj že kar malce pozabljen.
Drži, čeprav ni to žal nič nenavadnega. Se spomnite recimo Antona Trstenjaka, velikega slovenskega filozofa, antropologa in psihologa? To je bil neustrašen mislec res prvega reda, tudi zelo cenjen v svojem času, a kdo ga kje sploh še omenja? Tako je z mnogimi, ki jih sistem ni bil sposoben zlorabiti za lastne potrebe, in tako je tudi z dr. Rugljem. Danes živi prek mene in morda še prek spominov na njegovo brezkompromisno bojevitost. V javni zavesti še vedno brli spomin na njegove burkaške, da ne rečem cirkusantske prijeme. Ti so bili tudi edini način, da je lahko opozoril apatično in globoko dezinformirano javnost, pred kako strašnimi problemi smo se znašli. »Če ne vržeš bombe, te sploh ne opazijo,« je rad govoril. 

Tako takrat kot danes. Veste, kaj sem vas hotel vprašati: smo kot družba v vseh teh letih našega srditega boja proti alkoholu kaj bistveno napredovali? Od doktorjevih časov?

Seveda ne, še vedno smo izrazito »mokra družba«. Alkohol je še vedno najbolj dosegljiv, to je naša legalizirana droga. Družba je toliko nazadovala, da je danes nekaj najbolj normalnega videti, kako se nam mladina naliva po parkih. 



No, seveda se! Saj je vendar treba nekako preživeti srednjo šolo!

(Smeh) Že že, ampak se jo da tudi bistveno bolj prijetno in konstruktivno. Upam, da se ti otroci, ki ga tako veseljaško žingajo, zavedajo, da bo vsak deseti postal alkoholik. Oziroma upam, da se tega zavedajo vsaj njihovi starši. Da jim je jasno, da njihovi otroci hodijo po rezilu britve. Je pa res, da so bili mladi oropani vsake prihodnosti, celo iluzije nje. In tako postane alkohol anestezija. Ko se nekdo ne vklaplja več v življenje, ampak se izklaplja.

Dobre besede ste izbrali.

Ja, ampak ne smemo postati preveč sentimentalni. Res je, družba je pošastna, ampak na neki točki se moramo nehati izgovarjati na to dejstvo in narediti, kar je pač možno za čim bolj odlično eksistenco. In narediti se da marsikaj! O tem priča tako moja izkušnja kot izkušnje mojih klientov. V družbi je treba bolj kot kadar koli krepiti zdravo jedro. Veste, moja terapevtska skrb sploh ni najbolj usmerjena na alkoholike. 

Za mnoge je izguba službe prav res najhujša travma. Ko se človek kar naenkrat počuti nekoristen kot pozabljen pes. Zaradi tega se je marsikdo dokončno zapil. 

Ne?

Če se spustimo na zelo pragmatično raven: ocenjeno je bilo, da je alkoholikov v Sloveniji okrog 200.000. Tudi če se jutri vsi do konca zapijejo in umrejo, bi to izgubo družba vsekakor lahko amortizirala. Zdravstvena in socialna blagajna bi bili samo na boljšem in še vedno bi ostalo 90 odstotkov prebivalstva. A ti alkoholiki imajo v pavšalu tudi partnerja in vsaj enega otroka. Kar pomeni, da alkohol pri nas kroji usodo od 500.000 do 700.000 ljudem! Za tako majhen narod so posledice tako visoke številke strahovite.

Nedvomno.

Še posebno če pomislimo, da družin ne uničuje samo alkohol, ampak tudi še marsikaj drugega.



V zadnjem času recimo brezposelnost.

Oh, za mnoge je izguba službe prav res najhujša travma. Ko se človek kar naenkrat počuti nekoristen kot pozabljen pes. Zaradi tega se je marsikdo dokončno zapil.

Ali uradna medicina zanje še vedno tako slabo poskrbi kot v časih dr. Ruglja?

Glejte, vse te silne bitke proti alkoholizmu so se v pavšalu izkazale za zelo neučinkovite – si bom kar dovolil reči, da so bolj ali manj larifari. Te metode nikoli niso imele rezultatov in jih tudi zdaj nimajo. Še enkrat: če si samo nehal piti, nisi naredil prav dosti. Dosti žen tarna: Boljši je bil prej, ko je pil! Ker zdaj je pa zoprn kot sam hudič! Ves čas samo laja na vse. Ne, človek mora ob abstinenci tudi najti svoj smisel življenja. Brez tega je izgubljen. 

Če bo ob resnem zdravljenju žena ostala doma, bosta šla v letu, dveh narazen. Zakaj? Ker bosta živela tako različni življenji, da skupnih točk tako rekoč ne bo več. 

Seveda, a ključno vprašanje je bilo vedno: kako?

Smisla ponavadi človek ne najde tako, da ga išče, ampak prek tega, da živi za nekoga ali za nekaj. Torej da se razdaja ali za družino ali za ustvarjalno delo. In se tako najde, ne da bi se sploh iskal. V najgloblji osnovi smo dialoška bitja, ki ves čas hrepenijo po odnosu.

Vaš tako dolgo neuničljivi predhodnik je zapisal, da alkoholika brez partnerja preprosto ne zna urejati. Ko pridejo ljudje danes k vam na zdravljenje, jih dejansko zavrnete, če nimajo partnerja?

Ne. Človeka ne sprejmem samo, če nima res nikogar. Namesto žene lahko pripelje najboljšega prijatelja, lahko tudi očeta ali mamo. Ampak če ima ženo, je daleč najbolje, da pripelje njo. Če bo ob resnem zdravljenju žena ostala doma, bosta šla v letu, dveh narazen. Zakaj? Ker bosta živela tako različni življenji, da skupnih točk tako rekoč ne bo več. Moji klienti praviloma tudi izgubijo veliko večino starih prijateljev. Preprosto jim zmanjka tem za pogovor. »Pa kaj bom jaz vendar poslušal tiste njihove neumnosti!« pogosto zmajujejo. »Pa saj govorijo samo o tem, kaj so kupili in kje vse so žurirali – fuj, koga to briga!«



A samopreseganje ob izgubi starih prijateljev gotovo prinese tudi nove? Za začetek že v sklopu vašega terapevtskega programa.

Tako, neprimerno bolj dragocene prijatelje! Skupina ima sploh magično moč za krepitev zdravljenčeve samodiscipline. Ne samo zdravljenčeve, to velja za vse nas. Še posebno če ima ta skupina zdravo jedro uspešnih članov. Trajalo je deset let, da sem v svoji skupini ustvaril zdravo jedro, ampak zdaj je nepremagljivo. Njegovega pomena ni mogoče preceniti. Po klasičnih okrevalnicah sicer bolnike tudi bobnajo skupaj, ampak dvajset zatravmirancev in brezupnežev na kupu – kaj ima lahko kdo od tega? Zdravo jedro pa vsakič znova potegne s svojim zgledom.

Kolikor slišim, naj vaši zdravljenci v programu sploh ne bi imeli tako zelo hudih težav s slo po pitju.

Seveda, ker jim naš sistem prinese v življenje toliko drugih reči. Saj preprosto nimajo časa, da bi koprneli po kupici! Tobak, recimo, je po tej strani neprimerno hujši. 

Slovenska družba je tako izgubljena tudi zato, ker nič več ne šteje tradicija. Vse, kar je novo, je po definiciji boljše od tistega, kar je bilo prej. 

Teže odvadljiv kot alkohol?

Veliko, veliko teže. Nikotin se usede neposredno na možganske receptorje, ki vsake toliko sekund sprožajo občutek telesne potrebe. Alkohol deluje drugače. Receptorje sicer uničuje, se pa ne usede nanje tako kot tobak. Ampak tudi tobaka se da odvaditi, pod pravim vodstvom to sploh ni tak problem. Rugljeva in zdaj tudi moja metoda temelji na t. i. rešitvah drugega reda. To pomeni, da se človek v stiski ne ukvarja preveč s svojimi psihološkimi problemi, ampak se osredotoči na to, da začne prav živeti. In potem velika večina psiholoških problemov izgine sama od sebe.

Spet morava najbrž poudariti, da ta pristop ni uspešen samo za alkoholike, ampak za vse nas, ki imamo probleme s prilagajanjem na vrli novi svet. Samopreseganje je izziv za vse in najbrž daleč najbolj za celotno družbo. Če se ta ne bo začela zelo hitro bistveno bolj presegati, kot se v tem trenutku, potem …

Seveda, a samopreseganje družbe je možno samo prek čedalje več samopresegajočih se posameznikov. Slovenska družba je tako izgubljena tudi zato, ker nič več ne šteje tradicija. Vse, kar je novo, je po definiciji boljše od tistega, kar je bilo prej. Ampak kdo sploh pravi, da je to res? Kako naj se mlad človek orientira, če se ne more opreti na kolektivno modrost prednikov? Zlasti ker ima pred sabo ta neverjetni izziv, da mora poleg sebe in svoje družine nahraniti tudi 600.000 upokojencev.



Tako je povsod po razvitem svetu. V Veliki Britaniji recimo govorijo kar o generacijskem apartheidu.

Upokojenci ne pomenijo samo izjemnega pritiska na državno blagajno; za povrhu slovensko družbo tudi politično povsem dominirajo. Vedno je bilo tako, da so se na neki točki starejši umaknili in svet prepustili mlajšim. Danes pa bomo kmalu na točki, ko bo treba uvažati mlade čisto samo zato, da bodo skrbeli za starejše. 

Prihodnost za mlade ne pomeni več priložnosti, tako kot vedno doslej, ampak skoraj čisto samo še grožnjo. Saj zato se ljudje tudi tako zelo drogirajo. Tukaj seveda definiram drogo v najširšem pomenu, torej od alkohola, hrane do nizanja več tisoč virtualnih prijateljev. 

A upokojenci so obenem najbolj oropana družbena skupina od vseh. Zakaj? Ker so bili najdlje ropani, desetletja in desetletja vsak mesec sproti. Rekel bi, da je v tem trenutku vsako poglobljeno razpredanje na to temo odveč. Zares pomembno je le eno dejstvo: če bankirji pod krinko »krize« ne bi skoraj vsem ukradli prihodnosti, bi bilo denarja več kot dovolj za vse.

Res je, denarja je na voljo enako kot pred »krizo«. Le da zdaj okrog njega toliko več blefirajo, da ga pač lahko toliko več pokradejo, večino povsem zakonito. To je le še en odraz tega, kako bleferska družba smo postali. Dominantni vzorec javnega življenja pri nas je, da se ogromno govori, hkrati pa se stori vse, da se ja ne bi nič spremenilo. In zato smo zdaj v takšni krizi. Zato je vse skupaj tako zblojeno. Prihodnost za mlade ne pomeni več priložnosti, tako kot vedno doslej, ampak skoraj čisto samo še grožnjo. Saj zato se ljudje tudi tako zelo drogirajo. Tukaj seveda definiram drogo v najširšem pomenu, torej od alkohola, hrane do nizanja več tisoč virtualnih prijateljev.



Če se vrneva na izhodišče: vse to je že ob prelomu tisočletja zelo jasno napovedal dr. Rugelj. Kdor prebere že samo uvod njegove epohalne Poti samouresničevanja, hitro ugotovi, za kakšnega neustrašnega vizionarja je šlo. Kako jasno je že takrat na vrhu konjunkture videl to naše leto 2017!

Dr. Rugelj je bil izjemno načitan človek, intelektualni kolos. Obenem pa je bil v svojem primarnem bistvu vojak, brezkompromisen borec. Kadar ni bil v konfliktu, ni bil zares on. Sistem je neizrekljivo močen: če se mu postaviš po robu, te mimogrede zmelje. Doslej je zmlel še vsakogar, samo njega ne. Ker je bil tako iznajdljiv in borben, da mu niso mogli do živega. Koliko ljudi je ta človek dobesedno rešil iz prepada. V petindvajsetih letih sta se pri njem spet zapila samo dva klienta. In zaradi njega imajo zdaj tako alkoholiki kot narkomani kot nevrotiki in razni psihični bolniki na voljo resnično učinkovito metodo, da si lahko življenje dvignejo na prej nesluteno raven. Princip je isti za vse. 

Res je zelo pomembno doumeti, da za okrevanje vzroki trpljenja niso bistveni. Bistveno je, kaj bomo od danes naprej počeli s svojim življenjem. 

Torej: ne koplji preveč po sebi, ampak raje teci, beri in ljubi?

Poenostavljate, a ne poenostavljate slabo. Res je zelo pomembno doumeti, da za okrevanje vzroki trpljenja niso bistveni. Bistveno je, kaj bomo od danes naprej počeli s svojim življenjem. Res pa je Rugljeva metoda samorealizacije tako zahtevna, da je primerna samo za določen sloj ljudi. A ti obstajajo. In tisti, ki nas poiščejo, gredo potem hitro navzgor. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE