Onine zgodbe
Za zmeraj
In se čas ustavi … Ne morem nazaj, ne morem naprej. Ždim zavita v klobčič žalosti in skrita v sebi pričakujem, da se bo zgodilo ... nekaj, kar koli. In me bo premaknilo iz tega brezčasja. Predstavljam si trenutek, ko bom počasi zlezla iz svoje lupinice, preprosto odprla oči … in boš tam.
- 13.07.2017
- Piše: Luna
- Foto: Shutterstock
Tam, kjer si bil od nekdaj – samoumeven, nagajivo nasmejan, včasih zaskrbljen in malo čemeren. A moj. Vedno moj.
Opogumim se. Zatečene, razbolele veke se razpirajo, svetloba nežno poboža oko. Teža vek postaja komaj obvladljiva. In vendar se počasi odpro. Kje si? Kje vendar si?! Kriči oko, kričijo misli, kriči srce.
Bil je čisto navaden dan, ki se je nagibal k večeru. Odšel si kakor skoraj vsak petek zvečer. Na isto mesto, k isti družbi. Na sprostitev. Niti se nisva pošteno poslovila, saj sva vedela, da se bova, ko se bo dan prelil v noč, našla doma. V najini topli postelji. Oba utrujena od iztekajočega se dneva, a umirjena in srečna. Morda bova na hitro rekla kakšno besedo o prihajajočem jutrišnjem dnevu … potem pa bova utonila v spanec.
Čakala sem te.
In ko je večer postajal noč, je zazvonil zvonec. Grobo in nenavadno glasno. Skozi steklo vhodnih vrat sem videla dve temni postavi.
Pogled na tvoja prijatelja me je prestrašil.
Kaj je?
Mrtev je.
Kdo je mrtev???
Tvoj …
Kaj govorita, kako mrtev?!
Srce se je ustavilo …
Kako se je lahko ustavilo njegovo srce?!
In si odšel. Kar odšel si. Brez slovesa.
Najina ločitev ni bila najina odločitev.
Niti tvoja, niti moja odločitev, ljubi moj.
Ločitev se je preprosto zgodila.
Hitro stisnem veke tesno eno ob drugo. In solze tečejo, tečejo, tečejo. Če imam zaprte oči, te vidim živega.
In si rečem: gotovo so samo moreče, težke sanje. Ko bom sedaj odprla težke otečene veke, bo vse, kot je bilo prej. Zjutraj mi boš skuhal kavo in klepetala bova o pričakovanjih, željah, dnevih, ki naju čakajo odprtih dlani, da jih nariševa tako, kot znava samo midva. Za naju. Za najino družino. Objel me boš in mi zašepetal na uho, da lepo dišim.
Spet počasi odpiram veke, stiskajoč tvojo fotografijo k svojim prsim. Zazrem se vanjo in se zavem, da si tu. Na fotografiji. Lep. A hladen. Neotipljiv.
Nikoli več ne bova midva sedela za mizo in skupaj pila kavo. Sedela bom sama. Ti z mano. V mojih mislih, srcu, očeh.
Vedno boš tu. Zame.
In za zmeraj samo moj. In jaz za zmeraj samo tvoja.
Vsak zase do takrat, ko se bova med zvezdami spet prijela za roke in zaplavala v vsemir.
Nagradna igra
Glasujem za svojo najljubšo Onino zgodbo
Drage bralke in spoštovani bralci, glasujte za zgodbo, ki vas je najbolj prevzela. Izberite Onino zgodbo 2017. Upoštevali bomo vse elektronske glasovnice, ki jih boste elektronsko oddali in potrdili do vključno petka, 11. avgusta 2017 do polnoči. Prešteli jih bomo in ugotovili, katera je najzgodba leta 2017, dvajset srečnežev, ki so glasovali pa tudi nagradili. Še opomba: za posamezno zgodbo lahko glasujete le enkrat. Ob glasovanju boste na vaš elektronski naslov prejeli sporočilo za potrditev sodelovanja.
Podarjamo 20 praktičnih Oninih nagrad
